»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«
»Kot vsaka učna skupina je imela tudi moja skupina na Dobu svojo notranjo dinamiko, se pravi tiste, ki so vsevedni in vedno hočejo imeti besedo, tudi če o temi nimajo pojma, sodelujoče, in tudi tiste, ki hodijo v skupino bolj zato, da jim mine čas.«
»Najprej sem po svojih najboljših močeh napisal pričo v slovenštinici, potem pa je nastopila prva lektorska linija, moj prijatelj Boris, ki mi je popravil slovnične napake in me ves čas kregal in zmerjal, kot da bi bil njegov najhujši sovražnik.«